Mark Benecke: Jesti žuželke?

Veganstvo

Mark Benecke: Jesti žuželke?

Zakaj ne bi jedli žuželk? Moj kolega Louis Sorkin iz newyorškega naravoslovnega muzeja je za jubilejno prireditev etnomologov organiziral pogostitev, na kateri je postregel z žuželkami. Dave Gordon je na dan žuželk otrokom in meni pokazal, da se skuhanih ličink na primer v rižu sploh ne opazi. Japonski kolega Kenichi Nonaka mi je na nekem kongresnem srečanju v Braziliji podaril brošuro o prednostih os kot hrane, mehiška biologinja Ramos-Elorduy pa je zbrala prehranske vrednosti užitnih žuželk.

Dejansko so ščurki, črički in ose žuželke, ki se jih zlahka vzreja. Njihova telesa vsebujejo skoraj vse, kar človek potrebuje za celovito in uravnoteženo prehrano. Poleg tega se jih da še lepo servirati.

Živali izumirajo zaradi človeka

Vendar je to že preteklost. Leto 2017 ni prineslo le najbolj množičnega umrtja žuželk (v dobesednem smislu) v zgodovini človeštva, saj umirajo – sicer manj opaženo – tudi dvoživke. Gre za dve ogromni živalski skupini.

Leta 2018 smo že tako daleč, da se moramo odločiti za distopični način kmetovanja, ki se po eni strani bori proti puščavskemu prahu (Peking) in po drugi strani proti ogromnih količinah vode (nivo morske gladine). Za nadaljnje poseljevanje Zemlje je treba planet ves čas gnojiti, uničevati divja zelišča in v grozljivih razmerah vzrejati živali. Čeprav na prvi pogled zadeva dobro deluje, so v praksi posledice hujše.

Boljši roboti zahvaljujoč podvrsti ščurkov

Vendar nam tega ni treba, saj se lahko tudi učimo od živali in jemo rastline. Ravnokar so kolegi in kolegice – Tom Weihmann, Pierre-Guillaume Brun in Emily Pycroft – ugotovili in ugotovile, da določena podvrsta ščurkov obvlada eno do zdaj neopaženo vrsto hoje. Slednja omogoča varnejšo uporabo robotov in manjšo porabo energije le-teh. Zdi se mi super, saj imam rad tako ščurke kot robote.

Dlje kot živim in delam z nevretenčarji, bolj razumem, da ne gre za – vsekakor nujno – sočutje. Prašiči in krave žalujejo in se bojijo z nami in brez nas, kar je povsem razumljivo.

Vse živali so pomembne in nenadomestljive

Tudi živali brez kosti so v življenju na Zemlji nenadomestljive in hkrati zelo poučne. Sam že približno dvajset let živim z določeno podvrsto ščurkov. Potreboval sem približno deset let za spoznanje, da se bolje učijo kot predvidevano, kdaj in kje je hrana, zabava, in da obvladajo trike za preživetje (od izjemno dobrega skrivanja do spremembe spola). Tega je toliko, da bi lahko zapolnilo življenje enega do dveh raziskovalcev ali raziskovalk.

Sobivanje s hobotnicami na Irskem mi je že pokazalo, da so te lepe živali brez kosti ne samo odlično prilagojene na svoje okolje, temveč imajo tudi po človeških merilih celovite osebnosti.

Osebnosti štirih hobotnic

Eden od njih je bil razbojnik (“Al Capone”), ki je pri učenju goljufal, tako da je gledal in opazoval druge, kaj počnejo. Drugi se je hotel crkljati in zato nujno hotel v sosednji akvarij (“Romeo & Julia”). Moja najljubša hobotnica nas je z radovednimi očmi opazovala pri pisanju in branju ob pisalni mizi. Četrti je bil popolnoma užaljen, saj se je naučil, da hrano dobi v primeru, če pritisne na okrogel rdeči gumb, nato pa po pritisku na zeleni trikotnik. Dan za dnem je sedel v kotu in nas ni več pogledal.

Najbolj neverjetno se mi je zdelo dejstvo, da so nas te živali vse znale ločiti – zaradi izjemno dobro razvitega vida. Lahko smo jih celo dvignili iz vode in jih držali v rokah.

Za primerjavo: Kar so mehkužci naredili odlično, je kot bi jaz zaupal veliko večji in močnejši morski živali ter ji dovolil, da me vzame s seboj pod vodo. Kateri človek bi nekomu tako zaupal in povrhu bil še brez možnosti, da bi se sam lahko vrnil po zrak? Hobotnice so to naredile iz veselja do igre, brez nagrade (hrane), kazni in cilja, brezglavo, ker so nam zaupale, da bomo za njih dobro poskrbeli. Opazite kaj?

Nič čudnega. Moji kolegi in kolegice so jokali, ko smo hobotnice po nekaj tednih nesli nazaj v morje na obali Galway, kjer je bil tudi naš laboratorij (kamnita hišica). Ti mehkužci so postali naši prijatelji, a brez crkljanja, pobožnih želja in počlovečenja, ampak osem ur dnevno doslednega merjenja in dokumentiranja.

Ni razloga, da bi jedli žuželke

Obstaja veliko razlogov, da se lahko od živali marsikaj naučimo in jih obravnavamo s spoštovanjem. Ni razloga, da bi jih še najprej morali jesti, mučiti, zapirati ali za kratkotrajni »človeški užitek« vpeti v dobičkonosno verigo, ki zahteva zelo obsežne vire. Slednje se nanaša na vretenčarje, katerih industrijska uporaba stane več energije in vode ter spušča več toplogrednih plinov, kot si človek sploh lahko predstavlja. Enako velja velja za žuželke.

Masovna vzreja žuželk prav tako ne deluje kot vzreja drugih živali

Celo že preizkušena in verjetno dokazana vzreja rib v morskih bazenih je končala kot vzreja prašičev in krav – z boleznimi in zapravljanjem surovin. Z žuželkami je podobno: “monokulture” in industrijska vzreja, kar iz posameznih eksperimentov vemo, da ne deluje. Vzrok je znan. Množična vzreja je podlaga vsega, kar je življenje na Zemlji v milijonih let zgradilo, saj je v krožnih ciklih z raznolikostjo in s sodelovanjem vse postavila na glavo.

Dokazano: proizvodnja hrane za živali ima učinek na žuželke

Sicer se ugotovljeno opaža nekaj desetletij, vendar v želji po še večjih količinah tovrstne hrane in še enostavno potlačeno. Leta 2018 so razdejanja, povzročena z industrijsko predelavo živali, tako brezhibno dokumentirana, da je praktično nemogoče še naprej skrivati resnico. Učinek življenje-zanikajočega kmetovanja na žuželke, pogosto uporabljenega za pridelavo hrane za živali, so med drugim dokazali moji kolegi in kolegice iz Krefelda ob Martin Sorgu – s pohvalno delavnostjo čebel in kljub ritualom so dejstva zanikajočih nasprotnikov, osupljivo umiranje žuželk, sledljivo zabeležili in dokazali.

Čas je, da pogledamo resnici v oči

Na Zemlji je preveč ljudi, vendar živali in njihovih ‘produktov’ v prihodnosti ne moramo več jesti in ‘uporabljati’. Kompleksna in moteča ‘proizvodnja živali’ le še hitreje uničuje našo osnovo za preživetje, kot se lahko tega sploh zavedamo in beležimo, kaj šele, da bi lahko to odpravili.

Vseeno je, ali gre za ščurke, dihurje, kače, prašiče ali činčile. Naša dolžnost je, da svet okoli nas jemljemo resno, ter se iz njega kaj naučimo in ga razumemo, a ne pojesti, izkoriščati in kakorkoli mučiti.

Vir: https://www.veganblog.de/ernahrung/mark-benecke-zum-thema-insekten-essen/

Prevod: Tova Per Ek – Peterka

Lektoriranje: Ana Korošec

Avatar

Sem zajček Veguhec pomagal ti bom pri iskanju veganskih izdelkov in vsebin. Če me rabiš mi lahko pišeš: veganskivodic@gmail.com

Podajte svoj komentar