Ko se strastna mesojedka prične spogledovati z veganstvom

Novičke

Ko se strastna mesojedka prične spogledovati z veganstvom

Kaj torej privede strastno mesojedko, ki je že od otroštva skoraj vsak dan jedla meso in to večkrat na dan, da prične razmišljati o ukinitvi živil živalskega izvora? Tukaj imam v mislih npr. salamo za zajtrk, obvezno kakšen kos mesa za kosilo in nato še kdaj pa kdaj meso za večerjo, najpogosteje pa so to bili sicer kakšni mlečni izdelki. Zgodba je šla postopoma, a vztrajno, predvsem v mojih mislih (bolj kot v dejanjih) po poti zbiranja informacij, rezultat pa je vedno bil isti: strastna naklonjenost do veganstva je samo še naraščala.

Vedno sem oboževala popolnoma vso vrsto zelenjave. In tudi vsa tista živila, ki imajo nekoliko »drugačen«, pristen okus. Tukaj imam v mislih predvsem grenčice, ki jih nekatere vrste zelenjave in zelišč vsebujejo: npr. radič, regrat, ohrovt, timijan, rožmarin, brstični ohrovt. Obožujem tudi popolnoma neslan krompir, pa neslane arašide, zelo kisla jabolka, izjemno grenak kakav, alge, kislo zelje, vse gobe, tartufe in podobno. Lahko bi rekla: kar je nekomu res fuj, je meni strašno okusno, zanimivo in polno. Tudi jedi iz nekoliko bolj grenkih mok, kot so konopljina, želodova in podobno, obožujem. Bolj kot je čuden okus, bolj zanimiv mi je. Vse poskusim, vse degustiram. Ojačevalci okusov me nikoli niso zanimali, zato jih med kuhanjem nikoli nisem uporabljala. Že tako ali tako se znajdejo v kakšni hrani v restavracijah, čokoladi, sladkostih, ki so na mizi ob rojstnih dnevih in ostalih tematskih dogodkih in obiskih. Zato je moje načelo že od nekdaj: doma pripravljam nepredelano hrano brez sladkorja in živalskih produktov, kdaj pa kdaj se pa pregrešim, kot rečeno ob praznikih in obiskih. A tega je vedno manj.

Veganska kuhinja, s katero sem se pričela intenzivneje spogledovati pred dobrim letom, mi je odprla popolnoma nov pogled na življenje. Pričela sem z enomesečnim januarskim veganskim izzivom, nato pa sprejela odločitev, da ne kupujem izdelkov živalskega izvora. Tako lahko rečem, da sem okrog 70-90% veganka. Tu in tam pa, priznam, živalske produkte še degustiram oz. si jih privoščim ob posebnih priložnostih. Opažam, da je veganska prehrana veliko bolj prijazna do mojega počutja. Ne občutim tako velikega nihanja v razpoloženju, ki sem mu sicer priča že vse življenje – od depresije do evforije sta pri meni skozi ves mesec lahko samo dve minuti. Rastlinska hrana je znana po tem, da ima nizek glikemični indeks in je lažje prebavljiva, prijazna do naših notranjih organov, zato je dejansko balzam za ljudi, ki se srečujemo s hormonskimi neravnovesji in imamo težavo s sunkovitimi skoki hipeaktivnosti in lenobe. Dejansko tega ne moreš sam sebi drugače dokazati, kot da si vzameš nekajmesečni test in to preizkusiš.

Popolnoma druge stvari na policah v trgovini

 

Ugotovila sem nekaj: »Kot vsejeda sem jedla zelo osiromašeno in enolično hrano.« Kolikokrat je bil pri meni na mizi brstični ohrovt? Pa zdrave presne sladice popolnoma brez sladkorja? Pa polnjene bučke s kvinojo in suhimi paradižniki? Kaj pa neoluščeno proso in omaka iz rdeče pese s cvetačno juhico za predjed? Pa pražen črni ali divji riž z zeleno, indijskimi oreški, avokadom, pinjolami, artičoko in čemažem? Tofuja nisem kupila nikoli. Zakaj že? Sezam kot začimba, pa limonina trava, chia semena? Malce bolj domiselne sestavine, ki jih poznamo vsi, a upam si trditi, da večina vsejedih ljudi v Sloveniji posega po piščancu, govedini, občasno svinjini in divjačini, krompirju, papriki, paradižniku, čebuli, skuti, kisli smetani, potem pa se počasi že konča. Tu in tam pride na vrsto še fižol, pa ješprenj, kakšna koruza, poleti bučke, zelena solata, hren za veliko noč, kislo zelje pozimi in to je to. Odkar preizkušam in pripravljam doma vegansko prehrano, lahko rečem, da v trgovini opazim popolnoma druge stvari. Ignoriram oddelek z mesnimi in mlečnimi izdelki in se bolj intenzivno posvetim zelenjavnemu, sadnemu, oreškastemu, žitnemu oddelku. To je neverjetna paleta različnih kombinacij in okusov! Včasih imam občutek, kot da sem živela 50 metrov pod vodo in sem sedaj splavala na površje po tisti tako potrebni vdih zraka. Različni tofuji, različne žitarice, razične vrste rižev, semen, oreškov, omamni zelenjavni namazi z različnimi olji (repično, arašidovo, mandljevo, kokosovo, laneno, bučno …). Ni, da ni. Kombinacijam ni videti konca. Kakšne zgodbe vse lahko nastanejo okrog špinače, čemaža, suhih paradižnikov, prosene kaše, polente, čičerike, veganskih jogurtov, mletih bučnic, kapioki moke, kamuta in še in še. V bistvu sem si želela le malce razkriti pogled na različne sestavine, nato pa sem ugotovila, da je toliko izbire, da mi res ni treba kar naprej uživati pečenega piščanca s krompirjem in zelene ali šopske solate. Ožilje in hormoni pravijo: »Hvala!«

Kakor koli pogledamo, dejstvo je, da pretiravanje v nobeno smer ni zdravo in da telo dolgoročno potrebuje vse minerale, aminokisline in ostale hranljive snovi, da zdravo in regenerirajoče se deluje celostno in da smo polni energije. Sedaj je na razpolago gora študij in raziskav, ki pričajo o tem, da je zdrava veganska prehrana izredno primerna za naš organizem. Poudarek je na zdrava in uravnotežena. Kar pomeni vključevanje vseh potrebnih mineralov, beljakovin, aminokislin in vsega ostalega. Ogromno je tudi primerov, ko se je z vegansko prehrano pozdravil diabetes tipa 2, hipertenzija, tudi rakave celice, da o povišanem slabem holesterolu ne izgubljam besed. Pri živalski prehrani je namreč problematičen vnos dolgoročno prevelikih količin živalskih maščob in hormonov, ki so v vsakem živem bitju. Tekom življenja vsejedi ljudje pojemo ogromno živih bitij, ki ima vsako svoj karakter, lestvico hormonov in žlez. Morska hrana pa nam za nameček ponudi še obilico težkih kovin, ki se v telesu nalagajo in nalagajo. Rumeni siri in predelane mesnine so znane po tem, da vsebujejo ogromno nezdravega holesterola, ki povzroča aterosklerozo. Morda še ne pri 30-ih, a telo nalaga in nalaga in z vsakim piknikom, polnim špikanih čevapčičev in sirov, smo bolj zakisani, zamaščeni in žilno zamašeni. Kne moremo zanikati, da gre svet naprej in ne nazaj. Tehnologija se razvija. Včasih ni bilo pametnih telefonov, način življenja ni bil tako hiter in tudi mnogo dejstev o človeškem telesu nismo poznali tako natančno. Vse to je naredilo znanje, raziskave, odprtost uma, postopno kopičenja znanja, znanstvenih raziskav in opazovanj. Temu primerno se tudi bolezni spreminjajo. Včasih ni bilo toliko rakavih bolnikov, ki niso nič drugega kot posledica mutirajočih se celic zaradi različnih vzrokov. Onesnaženo podnebje, stres, prehrana z ojačevalci okusov in kemijskih dodatkov. Tudi naš odnos do hrane se je spremenil. Danes smo priča nekakšnemu sindromu izkazovanja ljubezni skozi hrano. Za praznike, rojstni dan, obletnice, praznovanja; kaj naredimo? Preobilno jemo, hitimo v restavracije in prijateljem dokazujemo, kako smo mi super, ker smo naročili goro hrane, ki jo je nemogoče pojesti v enem večeru. Res velikodušno, očarljivo in polno ljubezni. Kdaj pa kdaj je to seveda super. A zdi se, kot da je ta kdaj pa kdaj kar enkrat na teden, kar je dolgoročno gledano precej pogosto. Vsak se sam pri sebi odloči, kaj želi in kaj mu je ljubo početi s svojim telesom. Nikoli nisem menila, da so vegani tečni in da vsiljujejo svoja prepričanja. Ravno nasprotno. Želijo dobro vsem, planetu in vsakemu posamezniku, živalim. Kolikor sem jih imela priložnost spoznati, so izjemno ekološko ozaveščeni in imajo strateško zdravoumsko razmišljanje in odnos do življenja. Vedno so mi prej dvignili pulz nepoučeni in neposlušni vsejedci s precej primitivnimi (zanje pametnimi) argumenti, ki to sploh niso nikoli bili. V bistvu se samo nasmehnem in si mislim svoje, ker se mi zdi popolnoma škoda izgubljati energijo z ljudmi, ki so v življenju vedno na isti točki in ne delajo na sebi. Ne vozimo se več s kočijami, časa ne moremo zavrteti nazaj, ampak samo naprej. Zato se tudi smernice v prehrani zelo spreminjajo in zdravo, ekološko ter smotrno za ves planet je zmanjšati nepotreben krog, ko gojimo enormne količine polj žitaric in zelenjave za prehrano živine z namenskim interesom njihovega pobijanja, zato da v naše telo vnašamo nezdrav holesterol in težke kovine. Ja, tudi pesticidi in ostali umetni dodatki pri rastlinski hrani znajo biti problematični, pa še kako. Zato pa lahko vse to omilimo, če izberemo kolikor je le mogoče naravno, ekološko pridelano zelenjavo z resnično čim manj umetnimi dodatki in se odločamo za živalske produkte, če že, res poredko in izjemoma. Vsak se vedno odloča sam. Življenje je tukaj in zdaj, gora izbire je pred nami, mi pa lahko s polic vzamemo, kar želimo. Zdrav duh v zdravem telesu ali zakisanost, neprivlačno debelost in holesterol.

Napisala: Tanja Mojzer

Lektorirala: Jerneja Faletic

Avatar

Sem zajček Veguhec pomagal ti bom pri iskanju veganskih izdelkov in vsebin. Če me rabiš mi lahko pišeš: veganskivodic@gmail.com

Podajte svoj komentar