Vsi odgovori na izgovore

V nadaljevanju so zbrani vsi izgovori vsejedcev o veganstvu.

Če želiš pogledati določeno številko, klikni nanjo in stran te bo pripeljala do te številke.

  1. Kje pa je škoda, če ubijemo žival?

Verjetno bi se večina ljudi strinjala, da naklepna povzročitev telesne poškodbe drugemu živemu bitju pomeni, da je to bitje oškodovano. Glede na navedeno pomenita strel v čelo s pištolo za omamljanje ali električnimi kleščami in nato prerezanje vratu naklepno povzročitev telesne poškodbe.

Prav tako bi se večina ljudi strinjala, da odvzem, s katerim se drugo bitje ne strinja, temu bitju pomeni določeno škodo. Če bitju odvzamemo življenje, smo ga torej za to odvzeto življenje oškodovali.

Uboj živali (enako kot človeka) tako zagotovo predstavlja škodo, ne glede na način usmrtitve.

  1. Kje pa je škoda, če živalim jemljemo jajca?

Da jajčna industrija uspeva, potrebuje zgolj samice, saj samci ne ležejo jajc.

Iz tega razloga so v postopku vzreje samci in samice ločeni takoj po izvalitvi, samci pa so nemudoma ubiti, saj ne služijo nobenemu namenu. Na drugi strani so njihove sestrice v ujetništvu, vse dokler njihova proizvodnja jajc kmetu več ni dobičkonosna, kar privede do tega, da se jim prereže vrat.

To se navadno zgodi okoli enega ali dveh let starosti. Povprečna življenjska doba piščanca je osem let.

Ja, ampak kaj pa prosta reja, pašna reja in organske oznake? (glej vprašanje št. 46)

Ja, ampak kaj pa humani zakol? (glej vprašanje št. 45)

  1. Kje pa je škoda, če živalim jemljemo mleko?

Da mlečna industrija uspeva, potrebuje zgolj samice, saj samci ne proizvajajo mleka.

Kot vsi sesalci tudi krava proizvaja mleko zato, da z njim nahrani svoje mladiče. Predstava, da krave proizvajajo mleko ves čas, je zgrešena, saj to počno zgolj, ko imajo mladiča.

Iz tega razloga se samčke po skotitvi zakolje. Bodisi se bo to zgodilo takoj, bodisi se jih bo prodalo v mesno industrijo, kjer bodo ubiti kot telički po nekaj tednih ujetništva ali pa kot odraslo govedo takoj, ko dosežejo dobičkonosno velikost, kar bo pri starosti okoli enega leta.

Če bo krava povrgla samičko, bo slednja navadno ločena od matere, da se materi lahko zaseže mleko, nakar bo sama zlorabljena na enak način. Ko materino mleko postane manj dobičkonosno, se ji prereže vrat.

To se navadno zgodi po dveh ciklih molže, ko je krava stara okoli šest let. Povprečna življenjska doba krav je dvajset let.

Ja, ampak kaj pa prosta reja, pašna reja in organske oznake? (glej vprašanje št. 46)

Ja, ampak kaj pa humani zakol? (glej vprašanje št. 45)

  1. Kje pa je škoda, če živalim jemljemo volno?

Primarni namen ovčereje je, da se ovce na koncu ubije.

Ubije se jih, ko dosežejo dobičkonosno velikost, ki se sicer razlikuje od kmetije do kmetije, vendar pa v skoraj vseh primerih nastopi zelo zgodaj v življenju živali, saj dosežejo odraslo velikost v relativno nizki starosti.

Volno se vzame in proda, živali pa zatem ubije. Kupovanje volne podpira takšna ravnanja, prav tako pa tudi druga, kot so vzrejanje živali v ujetništvu za našo rabo in kruto ravnanje med postopkom odstranitve volne itd.

  1. Kje pa je škoda, če živalim jemljemo svilo?

Svila je narejena iz kokona sviloprejke. Sviloprejka se ovije v nit svile in živi v kokonu, dokler se ne razvije v metulja. Če metulja pustimo pri miru, se v naravi pregrize skozi kokon in naposled odleti.

V tekstilni industriji pa se potrebujejo dolge in nepretrgane niti svile. Zato se metulje pobije, bodisi na način, da se jih žive prekuha, bodisi, da se jih prebode z iglo. Kokone se nato odvije, da dobimo dolge, nepoškodovane svilene niti.

  1. Kje pa je škoda, če čebelam jemljemo med?

Čebele proizvajajo med, da ga imajo kot zalogo hrane. Pobiranje medu torej pomeni neke vrste krajo njihove ozimnice.

Ne glede na to pa se v tej zvezi porajajo še mnoga druga etična vprašanja.

Standardni način pridobivanja medu velikokrat vključuje ubijanje čebel, ki se jih zmečka. Čebele se škropi, da se jih ohromi, medtem ko se dostopa do panja. Ko je med ukraden, se ga nadomesti s sirupastim nadomestkom, ki ni enakovreden medu, zaradi česar se čebelam onemogoča dostop do njihove naravne hrane. Panji so izjemno občutljivi in njihovo odpiranje je čebelam izredno nenaravno, saj se s tem ruši atmosfera, ki jo gradijo. Selektivna vzreja čebel pa je tudi oslabila njihovo vrsto, saj se s preseljevanjem določenih čebel izven njihovega naravnega okolja širijo bolezni na lokalne čebele, ki sicer tem boleznim ne bi bile podvržene.

Zmotno je torej prepričanje, da je čebelarstvo dobro za čebele.

Za več informacij lahko obiščete spletno stran: http://www.vegetus.org/honey/ecology.htm

  1. Jesti meso je naravno

Preprosto ni res, da počnemo zgolj naravne stvari. Uporabljamo internet, se vozimo z avtomobili in letali ter počnemo ogromno drugih stvari, ki jim ne moremo reči naravne.

Obenem pa se izogibamo nekaterim stvarem, ki so naravne. Narava je lahko kruta, zaradi česar smo si ljudje tudi ustvarili moderno družbo, da se določenim vidikom naravne nepredvidljivosti lahko izognemo.

Nekateri bi odvrnili, da je naravno vse, česar smo ljudje zmožni, pri čemer pa bi se takšna interpretacija potemtakem raztezala na kar koli, od posilstev do vojnih zločinov. Takšen argument je nesmiseln, saj bi to pomenilo, da je vsakršno človeško početje opravičljivo zgolj iz razloga, da ga je storil človek.

  1. Meso jemo že od nekdaj

Kako dolgo se nekaj dogaja, ni v ničemer povezano s tem, kako škodljivo je za žrtve.

Dejstvo, da se zloraba živali dogaja že dolgo, pravzaprav samo poslabša situacijo. Število nepotrebnih žrtev je namreč že tako veliko, da ga niti ne moremo opredeliti, pa čeprav smo ves ta čas imeli možnost rastlinske prehrane.

Z odnosom »saj se to dogaja že od nekdaj« se v družbi ne bi nikoli nič spremenilo in bi še danes imeli suženjstvo samo zato, ker si nihče ni upal tega spremeniti.

Ja, ampak živali niso enake ljudem (glej vprašanje št. 51)

  1. Levi jedo meso

Divje živali ubijajo za preživetje. Ubijati morajo za hrano, sicer umrejo. Ali ubijajo zaradi instinkta ali pa se zavedajo svojega položaja, je nepomembno, saj ljudje nismo v enaki situaciji.

Kdor živi v moderni družbi in ima dostop do žit, zelenjave, sadja, stročnic itd., nima razloga ali potrebe po živalskih produktih.

Prav tako pa se levi poslužujejo raznih oblik vedenja, ki se jim ljudje izogibamo, kot na primer nasilni boji za ozemlje, pobijanje mladičev v želji, da bi se samice ponovno parile itd.

Levi torej niso nujno dobri vzorniki.

  1. Naši predniki so jedli meso

Če živite v moderni družbi in to berete na internetu, gotovo priznavate, da ne živite povsem enako kot naši predniki.

Naši predniki so počeli veliko stvari, ki jih danes ne počnemo in obratno. Časi se spreminjajo in izberemo lahko življenje brez nasilja ali škodovanja tistim, ki nam ne predstavljajo nikakršne nevarnosti.

  1. Sekalce imamo, da jemo meso

Tudi če bi imeli čekane, to ne bi opravičevalo ubijanja živali zaradi užitka ob hranjenju z njihovimi trupli.

Večkrat je že bilo dokazano, da lahko ljudje kakovostno živimo ob rastlinski prehrani, zaradi česar nas oblika zob v ničemer ne zavezuje k ubijanju.

Pa vendar lahko ta argument proučimo nekoliko podrobneje.

Obstaja veliko živali, ki imajo mnogo večje sekalce kot ljudje, pa so rastlinojede (kot na primer primati, nosorogi itd.). Prav tako pa naši sekalci, razen imena in svoje pozicije na čeljusti, nimajo prav veliko skupnega s sekalci dejanskih mesojedih živali, kot je lev. Z našimi sekalci je tako rekoč nemogoče pregrizniti skozi surovo živalsko kožo, še posebej, dokler je žival še živa.

  1. Bog nam je dal živali, da jemo meso

Ne glede na to, kaj pravi Sveto pismo, nihče ni dolžan ubijati živali kot del svoje religije. Nihče ne more trditi, da bi te bog poslal v pekel, če bi bil vegan. Religije nimajo pravil o tem, koliko živali dnevno moraš pobiti, zato tak argument ne more vzdržati resne presoje.

Ja, ampak etičnost ubijanja živali je odvisno od od razloga (glej vprašanje št. 52)

  1. Meso ima dober okus

Na meso se velikokrat gleda zgolj kot na vrsto hrane. Vendarle pa gre za truplo nekoč živega bitja.

Trditi, da »Pač mi je všeč okus« dejansko pomeni »Ubijanje je opravičljivo, če mi je všeč okus trupla

Če bi sledili takšnemu razmišljanju, bi bilo sprejemljivo, če nekdo ubije tvojega ljubljenčka, ker mu je všeč njegov okus. S tem se pa gotovo večina ljudi ne strinja.

Primer bi lahko peljali še dlje in rekli: »Ubijanje ljudi je v redu, dokler mi je všeč okus človeškega mesa.« A se strinjaš s tem?

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

Ja, ampak živali niso enake ljudem (glej vprašanje št. 51)

  1. Živalske produkte potrebujemo za preživetje

Ta trditev je napačna, kar med drugim dokazujejo milijoni veganov po svetu.

Ja, ampak veganska hrana ni zdrava (glej vprašanje št. 19)

  1. Beljakovine

Beljakovin ni težko najti.

Če dnevno zaužiješ priporočene dnevne odmerke skupnih kalorij, je skoraj nemogoče, da bi ti primanjkovalo beljakovin. Primanjkljaj beljakovin je v sodobni družbi pravzaprav zelo redek pojav in prizadene bolj ali manj samo tiste ljudi, ki iz kakršnega koli razloga stradajo. Beljakovine torej niso težava, s katero bi se soočali ljudje, ki pojedo zadostno količino hrane.

Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da dnevni vnos beljakovin predstavlja med 5-10 % vseh zaužitih kalorij. Veliko rastlinskih živil presega to vrednost, ogromno temu priporočilu zadošča, le redka pa zapadejo pod priporočeno mejo (tak primer je denimo sadje).

Strah pred pomanjkanjem beljakovin je torej odveč.


Več informacij o veganskih beljakovinah v video obliki: https://www.youtube.com/watch?v=2m4p8s7xskQ 
Več informacij o veganskih beljakovinah v pisni obliki: http://www.veganhealth.org/articles/protein

  1. Železo

Železo je mogoče dobiti s polnovredno vegansko prehrano, saj ga ne najdemo izključno v živalskih produktih.

Več informacij: http://www.veganhealth.org/articles/iron 

  1. Kalcij

Tudi kalcija ne najdemo samo v živalskih produktih.

Pravzaprav obstajajo kulture, ki sploh ne uživajo mleka, pa nimajo nikakršnih težav z osteoporozo. Da bi lahko kravi odvzeli mleko, jo je treba udomačiti, kar pomeni, da že po definiciji človeštvo ni uživalo mleka od nekdaj. Pa so naši predniki vsi imeli osteoporozo?

Mleko je namenjeno mladičem sesalcev za zgodnje otroško obdobje, ki pa mu v naravi sledi tudi odstavitev od dojenja. V odrasli dobi sesalci ne potrebujejo mleka, še posebej pa ne od druge živalske vrste.

Če bi človeško telo potrebovalo mleko, ali ne bi bilo bolj logično, da bi se ljudje preprosto dojili pri lastnih materah v nedogled? Če ti to zveni čudno, pomisli, da dejansko še vedno piješ materino mleko, le da je ta mati predstavnica druge živalske vrste in mleko namenjeno njenemu mladiču.

Več informacij: http://www.veganhealth.org/articles/bones 

  1. B12

B12 je vitamin, ki ga ljudje velikokrat povezujejo z živalskimi produkti. Resnica je, da ga proizvajajo bakterije.

Vprašanje je torej, ali pridobiš B12 iz bakterij s pomočjo izolacije ali pa ga dobiš iz bakterij, ki živijo v telesih živali. V drugem primeru je treba vedeti, da živalim vbrizgavajo nadomestek B12, ker ga zaradi preobremenjenosti in izčrpanosti vrhnjih plasti zemlje sicer ne pridobijo dovolj.

V resnici je torej izbira še bolj absurdna – ali sam vzameš dopolnilo B12 ali pa ga daš živali, nato žival ubiješ in B12 zaužiješ prek njenega trupla. Čemu druga možnost?

Več informacij: http://www.veganhealth.org/articles/vitaminb12 

  1. Veganska hrana ni zdrava

Z rastlinsko prehrano je mogoče zadostiti vsem potrebam, zato tak način prehranjevanja ne predstavlja nikakršnega razloga za strah. Veliko športnikov je celo naredilo prehod na rastlinsko prehrano prav iz razloga vseh pozitivnih učinkov, ki jih ima takšen način prehranjevanja na telo.


Več informacij s strani veganske dietetičarke: http://plantbaseddietitian.com/
Več informacij s strani veganskega zdravnika: http://www.veganmd.org

  1. Veganska hrana ni okusna

Dejstvo je, da je ogromno živil in jedi, ki jih jedo vsejedi, veganskih.

Kruh, testenine, riž, pomfri, pečena zelenjava, solate, razne enolončnice, juhe, piškoti, mnoga peciva … Ogromno jedi je veganskih, pa ljudje sploh ne pomislijo na to. Tudi pri tistih jedeh, ki morda niso veganske, se v večini primerov z lahkoto nadomesti sestavino ali dve živalskega izvora in na tak način jed »poveganimo«.

V velikem deležu torej vegani jemo enake stvari kot vsejedci, le malenkost iznajdljivosti je potrebne. Zmrdovanje nad vsakim živilom, ki ni živalskega izvora, torej ni na mestu.

Morda si kdaj poskusil rastlinsko »mleko« in ti ni bilo všeč – na trgu je stotine različnih proizvajalcev, prav tako pa sestavin, na katerih takšni napitki bazirajo (riževo, mandljevo, ovseno, sojino …). Nekateri so sladkani, drugi ne, tudi to je treba upoštevati pri izbiri napitka za konkretno uporabo (kosmiči, kava, krompirjev pire, peka …). Podobno velja za druge alternative – sir, meso, jogurt … Pri številnih produktov ni treba obupati, če ti prvi ni všeč.


Nekateri ljudje se pritožujejo čez tofu, češ da nima pravega okusa. Ampak če zajameš pest navadne moke in jo zaužiješ, tudi ne bo imela dobrega okusa. Ali to pomeni, da ne ješ kruha, špagetov ali torte? Seveda ne. Poišči recepte, kako pripraviti tofu na način, ki ti bo ustrezal. Ali pa preprosto ne jej tofuja. Tofu ni ključno živilo in ga ne potrebuješ. Če ti ni všeč, raje najdi druga živila, ki ti ustrezajo in pusti tofu pri miru.

  1. Veganska hrana je draga

Rastlinska prehrana je toliko dostopna, kolikor si želiš, da je dostopna.

Ključna živila, kot so kruh, riž, testenine, fižol, žitni kosmiči in zelenjava so zelo poceni. Na drugi strani pa veliko živalskih produktov ni ravno ugodnih. Gre za stvar izbire živil.

Nekateri so prepričani, da so veganski nadomestki mesa dragi in v nekaterih primerih to drži. Vendar pa nadomestki mesa niso ključni za polnovredno rastlinsko prehrano.

Za več nasvetov o ugodnih veganskih alternativah kar pogumno pobrskaj po tej spletni strani.

  1. Veganska hrana ni trajnostna

Več kot 50 milijard živali se letno vzredi za zakol. Da se jih lahko nahrani, je potrebnih več zemlje, vode in hrane, kot bi jih potrebovali za preživetje 7 milijard ljudi.

Število živali, ki jih redimo, ni trajnostno in pravzaprav tudi povzroča ogromno onesnaževanja v obliki toplogrednih plinov. Opisano onesnaževanje je bolj škodljivo kot onesnaževanje z vsem prometom skupaj.

Se ne strinjaš? Kar razišči.

  1. V sodobni družbi ne moreš živeti 100% vegansko

Res je. Danes se živali in živalski produkti uporabljajo na toliko načinov, da je praktično nemogoče živeti na način, ki povsem izloči vsakršen pripomoček, napravo, vozilo itd., ki bi imel kakršno koli povezavo z zlorabo živali.

Ampak to ne pomeni, da moramo še naprej početi vse ostale stvari, ki bi se jim z lahkoto izognili in ki predstavljajo večino zahtev po zlorabi živali.

Veganstvo ni dogmatično in iracionalno prepričanje, da smo vegani popolni in da ne škodujemo nikomur. Gre za prepoznavanje škode, ki jo povzročamo naši družbi, in posledično trud za spremembe v smeri zmanjševanja te škode, kolikor je to mogoče.

V prihodnosti, ko se bo število veganov še povečalo, je pričakovati, da se bodo povečevale tudi živalim prijazne alternative. Danes smo manjšina, zato je jasno, da velike korporacije nimajo interesa iskati alternativ živalskim produktom v mnogih izdelkih, kot so avtomobilske pnevmatike ipd. Ampak počasi bodo prišle tudi te spremembe, uporaba živalskih produktov se bo zmanjšala in tako bo tudi izogibanje živalskim produktom in sestavinam na vseh področjih življenja postalo vedno lažje.

  1. Svet nikoli ne bo 100% veganski

Najverjetneje svet tudi nikoli ne bo povsem brez rasizma, homofobije ali seksizma, pa vendar to ne pomeni, da se nehamo truditi v tej smeri. Vsakdo je odgovoren za svoja dejanja. Zgolj zato, ker drugi ljudje počnejo nekaj, kar ti ocenjuješ kot neetično, to ne pomeni, da moraš sam početi enako.

  1. Ena oseba ne bo naredila razlike

Vsak je odgovoren za svoja dejanja. Število ljudi, ki opravljajo določena dejanja, narašča z vsakim posameznikom, ki prevzame odgovornost zase.

Če ti je cilj, da čim več ljudi živi etično, postani eden od teh ljudi. Na svetu je milijone veganov, kar pomeni, da nismo »samo ena oseba«.

Trud se pozna in vegani imamo vsekakor vpliv na industrijo. Če bi vsi vegetarijanci in vegani ponovno pričeli kupovati meso, bi to pomenilo ogromen porast v povpraševanju. Ker tega ne počnemo, s svojim izogibanjem živalskim produktom vsakodnevno znižujemo povpraševanje (oziroma ga ohranjamo na nižji ravni, kot bi bilo sicer).

  1. Vegani nimajo nobenega vpliva

Manj ljudi, kot kupuje posamezen produkt, manj povpraševanja to pomeni. Živali niso zaklane v določenem fiksnem številu ne glede na povpraševanje.

Če vzamemo za primer državo z 10 milijoni ljudi in državo s 5 milijoni ljudi – ali misliš, da imata enak obseg povpraševanja po živalskih produktih? Seveda ne. Po enakem principu država z 10 milijoni mesojedih prebivalcev in država z 10 milijoni prebivalcev, od katerih je polovica veganov, nimata enakega obsega povpraševanja po živalskih produktih.

Trgovine prodajajo živalske produkte in nato ustrezno prilagajajo zaloge in nova naročila. Če se posamezen produkt ne prodaja, se ga bo naslednjič naročilo manj. To pomeni, da z zmanjševanjem kupovanja mesa zmanjšujemo bodoča naročila mesa in posledično število ubitih živali in ne nazadnje število živali, ki jih vzrejamo z namenom zakola.

Gre za preprosto matematiko.

  1. Če bi vsi postali vegani, bi se rejne živali preveč namnožile

Rejne živali vzrejajo ljudje zaradi pridobivanja njihovih produktov. Več kot je veganov, manj živali se vzreja za te potrebe.

Če bi torej vsi ljudje postali vegani (kar se morda nikoli ne bo zgodilo, če pa že, pa zelo postopoma tekom več desetletij), živali ne bi več vzrejali. Tako njihovo množenje in populacija ne bi predstavljala nikakršne težave.

  1. Če bi vsi postali vegani, bi rejne živali izumrle

Rejne živali so bile v preteklosti selektivno razmnoževane s strani ljudi in za dobiček ljudi.

Iz tega razloga danes trpijo razne zdravstvene težave, predvsem zato, ker se jih redi do velikosti, ki večkratno presega velikost njihovih prednikov. Njihovo nadaljnje umetno razmnoževanje nima nikakršnega praktičnega pomena in če bi vsi ljudje bili vegani, ne bi imelo smisla, da jih še naprej razmnožujemo, vedoč, da trpijo zdravstvene težave zaradi naše selekcije.

Tudi če se s tem ne strinjaš in meniš, da moramo v vsakem primeru ohranjati vse vrste živali (ne glede na to, da smo določene s selekcijo ustvarili sami), to še vedno ne pomeni, da jih moramo na koncu ubiti. V tvojem hipotetičnem primeru gre torej za ogroženo vrsto, kot so pande, tigri ali nosorogi. Ubijanje v ničemer ne pomaga k njihovi ohranitvi in vsakršna argumentacija v tej smeri je zgrešena.

  1. Vegani so ozkogledni

Večina ljudi ni bila rojena v veganske družine. Večina nas je živela v nevednosti glede živalske industrije, še posebej pa glede jajčne in mlečne. Ko pa smo zadeve raziskali, smo si odprli obzorja in sprejeli odgovornost za svoja dejanja. In to počnemo vsak dan od tedaj naprej.

Veganstvo torej pravzaprav pomeni večjo odprtost do novih informacij in spremembe življenjskega sloga namesto oklepanja poznanega in iskanja izgovorov.

  1. Vegani vsiljujejo svoje mnenje

Večina veganov zelo kmalu obupa nad poskusi vzpostavljanja dialoga o pravicah živali. Zelo hitro namreč ugotovimo, da nihče v resnici noče slišati našega mnenja ter da vsaki pogovori v tej smeri pomenijo preveč truda za nič učinka in se končajo z nelogičnimi argumenti in izgovori.

Če to bereš, pa skoraj z gotovostjo lahko jamčim, da tega ne počneš pod prisilo vegana.

Ne glede na to pa je vprašanje tudi – če kdo začne s teboj govoriti o veganstvu, ali je to vsiljevanje mnenja? Če nekdo reče »prosim, razmisli o tem, da nehaš ubijati živali«, ali ni to bolj razumen predlog kot vsiljevanje?

Veganom se sicer zdi, da je ubijanje živali mnogo bolj vsiljiv način za izkazovanje lastnih prepričanj kot pa začenjanje pogovora o veganstvu. Pa vendar te nihče ne more prisiliti k ničemur. Če želiš svojo svobodno voljo izrabiti za ubijanje živali, ti noben vegan tega ne more preprečiti.

  1. Vegani obsojajo druge ljudi

Ponujanje alternativ zlorabi živali ni obsojanje.

Če je nekdo s teboj dejansko začel ta pogovor, verjetno šteje, da ti je za živali mar – torej je njegovo mnenje o tebi pozitivno. Nagovarjanje namreč pomeni »Ocenjujem te za razumnega in kot tak gotovo ne želiš podpirati krutih praks.« Če bi tvoj sogovornik imel slabo mnenje o tebi, se ne bi niti trudili s pogovorom, ampak bi zgolj predpostavil, da nimaš nikakršnega sočutja. To pa gotovo ne drži, kajne?

  1. Vegani ogrožajo službe zaradi vplivov na industrijo

Samo zato, ker je določen produkt na policah, to nikogar ne zavezuje k temu, da ga kupi.

Takšen argument je povsem nelogičen, če ga preizkusimo na katerem koli drugem primeru. Če nehaš kaditi, boš nekomu ogrozil službo – torej moramo vsi kaditi. Če nehaš piti alkohol, boš nekomu ogrozil službo – torej moramo vsi piti alkohol. To nima nikakršnega smisla.

Različne industrije obstajajo zato, da zadostijo konkretnemu povpraševanju in da s tem ustvarjajo dobiček. Če ljudje določenega produkta ne želijo, to ni njihova krivda, saj niso zavezani k financiranju vseh industrij zgolj zato, ker slednje proizvajajo določene produkte. Če posameznik ne porablja svojega denarja za ene produkte, ga porablja za druge, kar pomeni, da hkrati povečuje povpraševanje po slednjih. Industrije se takim spremembam v povpraševanju ustrezno prilagajajo, zato prenehanje povpraševanja po določenem produktu v globalnem smislu ne pomeni izgube služb, ampak zgolj njihovo prerazporejanje v industrije z drugimi produkti.

Vegani torej ne ogrožamo služb v klavnicah, ampak ustvarjamo službe v proizvodnji veganskih izdelkov.

  1. Vegani ubijejo več živali zaradi pridelave rastlin

Da bi se lahko žival vzredilo do teže zakola, je potrebnih veliko več rastlin, kot če bi te iste rastline ljudje zaužili neposredno.

Teoretično se temu izogne živinoreja, ki v celoti temelji na pašni reji, vendar pa takšen model živinoreje v obsegu današnjega povpraševanja po živalskih produktih ni realističen. Prav tako je treba poudariti, da pri pašni reji živali niso hranjene zgolj in samo s travo, prav tako pa je povsem nerealistično hraniti 7 milijard ljudi samo s pašnim govedom. Za takšen podvig ni dovolj prostora, prav tako pa niso krave edine živali, katerih meso uživa vsejeda populacija.

Čeprav je res, da med pobiranjem pridelkov lahko pride do tega, da določene živali umirajo in čeprav bi vegani raje videli, da ne bi bilo tako, je to najmanjša škoda, ki jo danes lahko povzročamo.

Seveda je še manj škode povzročene, če pridelujemo svojo hrano na svoji zemlji in jo sami pobiramo, brez pesticidov in strojev, ki lahko poškodujejo živali. Ampak žal večina ljudi nima potrebnega prostora, da bi lahko pridelovali takšne količine raznovrstne prehrane, ki bi jim zadostovala za celo leto.

Na praktični ravni je torej rastlinska prehrana najmanj škodljiva, vse dokler ne bomo napredovali do te mere, da tudi slednja ne bo povzročala absolutno nobene škode živalim.

  1. Nekoč je bil en vegan nesramen do mene

Včasih so ljudje nesramni. To nima nikakršne zveze z veganstvom.

Če je moški do tebe nesramen, ali to pomeni, da so vsi moški slabi? Kaj pa oseba določene rase? Najbrž ne. Enako ravnanja enega vegana ne odražajo celotne skupnosti in ne bi smela imeti vpliva na tvoje odločitve. To seveda ne pomeni, da je nesramno obnašanje sprejemljivo, vendar pa ti ne bi smelo zamegliti razuma.

Veganstvo v prvi vrsti spodbuja zmanjševanje trpljenja živali. Zakaj bi želel, da živali trpijo zgolj zato, ker je nekoč bil en vegan do tebe nesramen?

  1. Nekoč je živel en veganski par, ki je ubil svojega dojenčka

Dojenček je umrl od podhranjenosti.

Veganstvo nima ničesar skupnega s stradanjem ali podhranjenostjo. Samo zato, ker je ena veganska družina enkrat zanemarjala otroka, to ne pomeni, da vsi vegani to počnejo. Ta tip zgodb se širi zaradi svoje senzacionalnosti in prikladnosti izgovora.

Na drugi strani obstajajo tudi vsejedi pari, katerih otroci so umrli zaradi podhranjenosti. Ampak če vsejed par izstrada otroka do smrti, na naslovnici ne bo pisalo »Mesojedci stradajo otroke!«. Razumemo namreč, da njihov način prehrane nima nič skupnega z dejstvom, da zanemarjajo otroka. Enako velja za vegane.

  1. Hitler je bil vegetarijanec

Sicer obstajajo dokazi, da ni bil, ampak predpostavimo, da bi to dejansko držalo.

Najbrž je namen takega argumenta, da prikaže vsa dejanja, ki jih je Hitler počel, kot slaba in izpostavi, da bi naj moralen človek počel nasprotno. Seveda takšno mišljenje nima smisla, saj kljub ostudnim ravnanjem proti manjšinam mnoge Hitlerjeve vsakodnevne odločitve in ravnanja niso imele nikakršne zveze z okrutnostmi, po katerih je najbolj znan. Najbrž je tudi pil vodo, pa kaj?

Ne glede na to pa – zakaj se vedno izpostavlja samo Hitler? Če vzamemo za vzorec vse diktatorje, vse serijske morilce, posiljevalce in tirane v zgodovini, jih je gotovo velika večina uživala meso. Zakaj se torej ignorira vse te primere in prikladno omenja samo Hitlerja?

  1. Jesti meso ali ne je osebna izbira

Osebna izbira ne pomeni, da je upravičeno škodovati drugim iz trivialnih razlogov. In želja po prehranjevanju z drugimi bitji ali njihovimi izločki je trivialen razlog.

Ja, ampak etičnost ubijanja živali je odvisna od razloga (glej vprašanje št. 52)

  1. Jesti meso ali ne je stvar prepričanja

Mnogi trdijo, da je veganstvo kot religija.

Religija je osnovana na svetih knjigah, tradicijah, dogmatiki in vraževerju.

Veganstvo je osnovano na upoštevanju živali in želji, da se izogne njihovi zlorabi. Zloraba živali je resnična, milijoni živali so izkoriščani in ubiti. To je realnost, ki je zlahka dokazljiva in nima nič skupnega s slepim zaupanjem.

Lahko bi rekli, da je vprašanje prepričanja zgolj to, ali si želimo zlorabe živali preprečiti. Ampak kdor trdi, da mu je za živali mar, bo moral pritrditi.

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

Ja, ampak etičnost ubijanja živali zavisi od razloga (glej vprašanje št. 52)

  1. Jesti meso ali ne je stvar kulture in socialnih norm

Kultura in socialne norme se razvijajo skozi čas.

Če govorimo o suženjstvu, volilni pravici žensk ali čemer koli drugem, ni okoliščina, da to ni bilo vedno del kulture ali socialnih norm, nikoli opravičilo. Če bi namreč res verjeli, da je kultura opravičilo, bi morali sprejeti in celo pozdravljati vse navade drugih kultur, ne glede na to, da so morda očitno neetične. To pa ni razumno in tega ne počnemo. Nasprotno, svojo oceno o etičnosti ravnanj sprejemamo neodvisno od tega, kje (v kakšni kulturi) se to ravnanje dogaja.

Če je torej ubijanje psov nesprejemljivo, ker to ni del naše kulture, je pa sprejemljivo v drugih kulturah, se zastavlja naslednje vprašanje: V primeru, da bi se nekdo nameril ubiti psa v naši kulturi, ali bi rekli »Oprostite, a lahko, prosim, prečkate mejo in ubijete psa tam, kjer je to del kulture? Tam mi namreč več ne bo mar za psa«? Najbrž ne.

Vprašanje torej ni, kje pride do ravnanja, ampak kdo je njegova žrtev.

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

Ja, ampak etičnost ubijanja živali zavisi od razloga (glej vprašanje št. 52)

  1. Nekatere živali so vzrejene prav za zakol

Če sledimo tej logiki, lahko stojimo ob breji psici in rečemo »Ko se bodo ti psički skotili, jih bom ubil«, kar bi pomenilo, da je uboj psičkov povsem sprejemljiv.

Takšno razmišljanje je seveda absurdno, saj nihče nima pravice odločati o usodi zdravih živali.

Samo zato, ker se nekatere živali vzreja za našo porabo, to ne pomeni, da je takšno početje sprejemljivo. Celoten proces vzreje namreč poteka po človekovi volji in po človekovi volji poteka tudi ubijanje, ki je posledica vzreje, pri čemer pa sta oba koraka (ne samo ubijanje) povsem nepotrebna.

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

  1. Nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo

Na čem temelji takšno prepričanje? Zakaj pa psi niso »namenjeni temu, da jih ubijemo?« V nadaljevanju sledi nekaj tipičnih izgovorov in pojasnil, zakaj ti izgovori niso smiselni:

»Psi so naši ljubljenčki«: Praktično vsaka žival je lahko ljubljenček, če ji damo to priložnost. Nekateri ljudje imajo za ljubljenčke prašiče in z njimi prav tako oblikujejo vezi kot drugi ljudje s psi.

»Psi so mi všeč, na psa se človek naveže«: To ni nikakršno opravičilo za ubijanje. Če bi bilo, bi lahko kdorkoli rekel »Tvoj pes mi ni všeč« ali »Na tvojega psa nisem navezan« in to uporabil kot izgovor, da mu prereže vrat. Samo zato, ker do določenih živali ne gojiš sentimentalnih čustev, to ne izniči dejstva, da je ta žival čuteče živo bitje.

»Psi so inteligentni«: Tudi če druge živali ne bi bile inteligentne, to ni razlog, da bi jih bilo upravičeno ubiti. Papagaji, želve, hrčki in številne druge živali so manj inteligentne od psov, pa verjetno ne misliš, da jih je prav mučiti ali ubijati. Na drugi strani pa so prašiči v mnogih pogledih bolj inteligentni od psov, imajo sposobnost ustvarjanja povezav in reševanja kompleksnejših problemov od psov, komunicirajo na višji ravni, prepoznavajo človeške obraze, razumejo odseve v ogledalu, se odzivajo na ukaze itd. Če ti je torej mar za živali, predlagam, da poiščeš informacije tudi o inteligentnosti kokoši, krav, ovc itd. Kmalu ti bo jasno, da psi niso edine inteligentne živali.

»Ljubljenčki so stvari in zato lastnina ljudi«: Absurdno je primerjati psa in televizijo. Če bi ti kdo ubil psa, bi gotovo bil žalosten, pa ne samo zato, ker je bil tvoja lastnina, ampak tudi zato, ker je bil čuteče živo bitje in mu nisi privoščil trpljenja. Poškodovana televizija pomeni finančno škodo, smrt ljubljenčka pa gotovo veliko več od tega.

– »Pri nas so psi ljubljenčki, ampak v drugih kulturah pa je normalno, da se jih ubija«: Takšen argument nima nobenega smisla. Te torej gane samo, če nekdo ubije psa pred tabo, ne pa tudi, če se to zgodi v drugi državi, kjer je to tradicija? Dobro premisli – isti pes, isto ravnanje. Kje je razlika?

– »Psi so človekovi družabniki že stoletja«: Tako je, ker smo se ljudje tako odločili, ne zato, ker bi se psi kaj posebej razlikovali od drugih živali. Sam si lahko izbereš za družbo katero koli žival. Tudi če je ne izbereš za svojo družbo, to še ne pomeni, da jo moraš ubiti. Vrabci navadno niso tipična družba ljudi, pa jih vseeno ne pobijamo zgolj iz tega razloga.

– »S psom se lahko igraš in ga naučiš trikov«: To lahko storiš z veliko drugimi živalmi. Ampak zakaj pa je treba ubiti tiste živali, ki jim ne moreš metati žogice? Večina mačk ni navdušena nad tako obliko igre, pa to še ne pomeni, da jih zato lahko ubijemo.

– »Psi so ljubki«: Zakaj je zunanji videz živali kriterij, po katerem se presoja njihova vrednost? Če srečaš psa, ki ni prikupen, te mika, da mu prerežeš vrat in iz njega oblikuješ zrezek? Če nekomu tvoj pes ni lep, je sprejemljivo, da ga iz tega razloga ubije?


– »
Ampak z mojim psom imava vez, on je član družine«: A torej hočeš reči, da ne bi ubil psa samo zato, ker je del tvoje družine? Bi torej ubil tujca, ki ni član tvoje družine? Ne moreš namreč trditi, da »to ni isto, ker tujec je človek«. Ti si namreč tisti, ki žival enači s človeškim članom družine. Če ne bi ubil človeka, ki ni del tvoje družine, to očitno pomeni, da gre za nesmiseln kriterij. Enako bi moralo veljati za živali. Pomisli namreč, kam bi takšna razlaga pripeljala. Dokler je pes v zavetišču in ni del tvoje družine, ga je opravičljivo ubiti. V tistem trenutku, ko pa ga posvojiš in postane del tvoje družine, pa postane uboj istega psa napačno dejanje. Skušaj o zadevi razmisliti še s perspektive tega psa.

  1. Nekatere živali sploh ne bi obstajale, če jih ne bi vzredili

Če si nekomu pomagal na svet, ti to ne daje pravice, da ga ubiješ.

V jajčni industriji so samci pobiti nemudoma po tem, ko se izvalijo. Kakšno uslugo si mu torej naredil s tem, da si ga spravil na svet zgolj zato, da je lahko bil nemudoma po izleženju ubit? Nihče ne more resno misliti, da je takšno ravnanje upravičeno, pa vendar se točno to dogaja vsak dan, pri čemer vsi, ki kupujejo jajca, to podpirajo.

Živali, ki se jih vzreja za zakol, ubijejo takoj, ko dosežejo dobičkonosno velikost, kar je navadno pri nekaj mesecih ali enem letu. Tudi tem živalim nisi naredil nobenih uslug s tem, ko si jih pripeljal na svet.

Kaj pa ljubljenčki? A to pomeni, da lahko vzreditelji psov prerežejo vrat mladičkom svoje psice, samo zato, ker so sodelovali pri razmnoževanju? Seveda ne.

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

  1. Rejne živali bi tako ali tako umrle v divjini

Ta argument namiguje, da se vegani zavzemajo za izpust vseh živali v divjino.

To ni res in takšno ravnanje niti ne bi bilo izvedljivo, saj so rejne živali trenutno udomačene in gensko mutirane do te mere, da s svojimi divjimi predniki nimajo več prav veliko skupnega. Nekontroliran izpust milijonov živali v ekosistem bi tako za sabo potegnil ogromno nepredvidljivih težav.

Vegani se torej ne zavzemamo za izpust živali, ampak preprosto za to, da se jih preneha razmnoževati. Tako sploh ni vprašanje, ali jih bodo pojedle druge divje živali ali pa mi. Odgovor je, da jih sploh ni treba vzrejati.

Ja, ampak če bi vsi postali vegani, bi rejne živali izumrle (glej vprašanje št. 28)

  1. Krave je treba molsti

Kot vsi sesalci krave proizvajajo mleko, da z njim nahranijo svoje mladiče.

V mlečni industriji so telički materi odvzeti in v primeru samčkov tudi ubiti. Mati bo še naprej proizvajala mleko in ker ne bo imela telička, jo bo treba molsti.

To pa seveda ni opravičilo za takšen proces.

Če bi ženski ubili novorojenega sina, medtem ko bi ga želela dojiti, bi težko trdili, da smo ji napravili uslugo s tem, da ji po smrti dojenčka krademo mleko, ker »to je pač treba storiti sedaj, ko ima mleko«.

Ja, ampak živali niso enake ljudem (glej vprašanje št. 51)

  1. Humani zakol

Zakonsko je določeno, da je žival pred zakolom treba omamiti. Za kunce in perutnino to ne velja. Omamljanje poteka bodisi s pištolo za omamljanje bodisi z električnimi kleščami. Zatrjuje se, da naj bi ta metoda živalim povzročila 100% nezavest, vendar pa mnogi delavci v klavnicah priznavajo, da tega ni moč potrditi. Včasih proces spodleti, delavec ne upošteva predpisane rutine ali pa mamilo popusti, še preden žival umre.

Ne glede na metodo usmrtitve pa za jemanje življenja ni opravičila.

Pod črto gre v vsakem primeru za uboj čuteče žvali zaradi tvojega užitka. Če bi kdo ubil tvojega ljubljenčka, najbrž ne bi rekel: »Je že v redu, saj si to naredil humano

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

Ja, ampak etičnost ubijanja živali je odvisna od razloga (glej vprašanje št. 52)

  1. Prosta reja, pašna reja, organske oznake ipd.

Ne glede na kvaliteto življenja pred smrtjo so rejne živali na koncu poslane v zakol.

Velja zmotno prepričanje, da lahko te živali »živijo lepo življenje«, preden umrejo za našo hrano. V resnici živali umrejo takoj, ko izpolnijo svoj namen, tj. takoj ko dosežejo dobičkonosno velikost, kar pa je mnogo pred potekom njihove pričakovane življenjske dobe.

Tudi sicer pa so oznake proste reje, talne reje ipd. marsikje zelo nedefinirane in se lahko izredno razlikujejo. Navedene oznake ne zagotavljajo, da so živali imele kvalitetno in lepo življenje, pomenijo zgolj, da kmetija izpolnjuje določene minimalne standarde za pridobitev takega statusa.

Seveda to ne pomeni, da vsi kmetje ravnajo s svojimi živalmi obupno, nekateri jim dejansko omogočijo relativno dostojno raven življenja, preden jim prerežejo vrat. Povsem naivno in nepoučeno pa je pričakovati, da je tako v večini primerov.

Ja, ampak etičnost ubijanja živali je odvisna od razloga (glej vprašanje št. 52)

  1. V Avstraliji je reja pašnega goveda bolj etična kot pridelovanje pšenice

Najprej – a živiš v Avstraliji? Če ne, namreč ta argument nima veliko smisla.

Ne glede na to pa ta argument izvira iz gole primerjave števila živali, ki umrejo zaradi pridelovanja pšenice, in števila pašnih krav.

Takšno razmišljanje pa ne upošteva okoliščine, da vegani ne jedo samo pšenice, pravzaprav sploh ni nujno, da jedo pšenico. Če se ti zdita pšenica in njena proizvodnja sporni, torej lahko povsem normalno živiš vegansko tudi brez nje. Navsezadnje obstaja ogromno ljudi, ki se prehranjujejo na tak način iz katerega koli razloga (etičnega, zdravstvenega, alergije …).

Na drugi strani takšno razmišljanje tudi ne upošteva, da vsejedci ne jedo samo pašnega goveda, ampak tudi piščance, purane, prašiče itd.

Primerjava je torej povsem izkrivljena. Če pa se ti zdi pridelava pšenice sporna, pa to vsekakor lahko nadomestiš z drugimi živili, ne nujno govedino. Navsezadnje – ali sta pšenica in govedina sploh primerljivi živili v smislu svoje kulinarične uporabe?

  1. Tudi rastline čutijo

Če te znanost ne prepriča, potem te morda prepričajo gole številke.

Če ima torej zate vsak list trave enako vrednost kot pes, potem nima smisla hraniti živali z milijoni in milijoni rastlin, potem pa ubiti še to žival. Takšno početje namreč »ubije« še več rastlin, česar pa kot zagovornik pravic rastlin gotovo ne želiš. Manj škode narediš, če ješ rastline neposredno sam v manjših količinah, kot pa da z večjimi količinami hraniš živali, ali ne?

Ampak če smo razumni – rastline nimajo možganov ali centralnega živčnega sistema, potrebnega za čute.

Ja, nekatere raziskave so pokazale, da imajo rastline reakcije na doložene dražljaje, ampak nobena študija ni pokazala, da naj bi rastline imele občutke, zaznale bolečino, doživljale strah ipd.

Na tem mestu še enkrat poudarjam, da pomisli na razlike med travo in psom. Tudi brez znanstvenih dokazov znaš prepoznati razliko.

  1. To je pač krog življenja

Če to pomeni »živimo in umremo, tako pač je, zato je ubijanje v redu«, bi iz tega sledilo, da je sprejemljivo ubijati tudi ljubljenčke in ljudi. Pa je res?

Če pa to pomeni »žival umre, da mi lahko živimo«, pa je takšno razmišljanje preprosto napačno. Živali so ubite zaradi užitka ob prehranjevanju z njihovimi trupli. Ne gre za preživetje in to dokazujejo milijoni veganov po svetu.


Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

Ja, ampak živali niso enake ljudem (glej vprašanje št. 51)

  1. Živali niso tako inteligentne kot mi

Inteligentnost žrtve ni dobro merilo za presojo tega, ali si kdo zasluži umreti ali ne.

Zelo preprost primer so mačke, psi in hrčki, ki niso enako inteligentni kot ljudje. Ne glede na to se večina ljudi, tudi mesojedih, strinja, da to še ne pomeni, da jih lahko ubijamo ali jih mučimo.

Še več, otroci niso enako inteligentni kot odrasli – jih zato lahko pojemo? Kaj pa duševno zaostali?

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

  1. Živali niso enake ljudem

Če se nekdo odloči, da ne bo povzročal trpljenja živalim, to še ne pomeni, da misli, da so živali in ljudje enaki.

Živali so seveda drugačne od ljudi in posledično jih tudi obravnavamo drugače. Ne bi bilo smiselno, da bi živali obravnavali enako kot ljudi ali obratno.

Vendar pa to ne pomeni, da jim lahko povzročamo trpljenje samo zato, ker niso ljudje. Tudi mačke in psi niso ljudje, pa to še ni razlog, da bi jih pobijali iz golega veselja.

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

  1. Etičnost ubijanja živali je odvisna od razloga

V sodobni družbi je razlog za ubijanje živali užitek ob prehranjevanju z njihovimi trupli.

To vsekakor ne more biti zadostno opravičilo za jemanje življenj. Če bi kdo ubil tvojega ljubljenčka, dvomim, da bi bil tvoj odgovor: »Če ga boš potem tudi pojedel, je vse OK

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

  1. Sem nihilist in ni mi mar za druga bitja

To se ne zdi zelo verjetno.

Pa tudi če bi držalo, ima rastlinska prehrana ogromno pozitivnih učinkov na zdravje. Na drugi strani so živalski produkti nemalokrat povezani z zdravstvenimi težavami. Razen tega je živinoreja netrajnostna in se bo začela omejevati s širitvijo populacije. Nemogoče je namreč hraniti milijarde živali, da lahko te hranijo milijarde ljudi. Za to preprosto nimamo prostora. Število rejnih živali danes tudi močno škoduje okolju, onesnažuje vode in spušča ogromno toplogrednih plinov.

Vse to te neposredno zadeva, torej bi ti tudi ob popolni sebičnosti moralo biti mar za omenjeno problematiko.

  1. Morala je subjektivna

Tudi če zares misliš, da je morala subjektivna, to še ne pomeni, da je naključna. Tudi če je morala subjektivna in lastna vsakemu posamezniku, bi načela posameznika vseeno morala slediti logičnim vzorcem znotraj take subjektivne morale.

Vprašanje je torej preprosto – ali ti je mar za živali ali ne?

Večina ljudi bi rekla, da jim je mar za živali ali vsaj, da jim ne smemo škodovati po nepotrebnem. Vzreja živali za našo porabo je nepotrebna in vsakršno škodovanje v tem procesu, vključno z zakolom, je nepotrebno.

Torej bi se tudi v primeru subjektivne morale morali izogniti škodovanju živalim – če nam je zanje seveda mar.

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

Ja, ampak etičnost ubijanja živali je odvisna od razloga (glej vprašanje št. 52)

  1. Kaj pa plemena, ki morajo loviti za preživetje?

Če mora nekdo ubijati, da lahko preživi, je to njegova edina možnost. Komur pa ni treba ubijati za preživetje, ne more uporabiti takega argumenta, saj ni v tej situaciji.

  1. Kaj pa, če bi bil na samotnem otoku?

Če si v situaciji, kjer bi umrl od lakote, če ne zaužiješ živalskega produkta, je slednje tvoja edina možnost. Na srečo pa ti nisi v takšni situaciji in torej vprašanja o samotnih otokih v resnici nimajo zveze z veganstvom.

Boljše vprašanje je: Kaj pa, če ne bi bil na samotnem otoku, ampak v svetu, kjer lahko normalno živiš ob rastlinski prehrani?

  1. Kaj pa, če te piči kača?

Če sta edini izbiri smrt v mukah ali zaužitje protistrupa iz živalskih sestavin, je seveda razumljivo poseči po slednjem.

Ampak uporaba živalskih produktov zaradi golega užitka ni primerljiva s prejšnjo situacijo, saj ne pomeni reševanja življenja. Najboljši korak za preprečitev zastrupitve s kačjim ugrizom pa je, da se krajem z gosto naseljenostjo kač izogibamo in s tem zmanjšamo možnosti ugrizov ter posledično nujni uporabi protistrupov.

  1. Kaj pa testiranje kozmetike?

Danes imamo na razpolago že ogromno informacij in raziskav o kemikalijah v kozmetiki. Na tej točki je večina dodatnih testiranj na živalih nepotrebna in se opravlja zgolj zaradi zastarele zakonodaje določenih držav.

Gre za neumno birokracijo, ki sili v ravnanja, za katera se večina strinja, da so neetična. Mnogo produktov se dandanes več ne testira na živalih, določene države so testiranja za kozmetiko povsem prepovedala. Sistem brez testiranja na živalih dobro deluje, saj danes poznamo veliko alternativ za dosego istih rezultatov.

  1. Kaj pa testiranje zdravil?

Veliko ljudi trdi, da bi brez eksperimentov na določenem številu živali umrlo določeno število ljudi. Iz tega razloga naj bi bilo utemeljeno testirati na živalih, saj naj bi bilo človeško življenje vredno več.

Pa vendar ni tako preprosto.

Testiranje na živalih ima namreč tudi alternative, ki ne vključujejo mučenja, zlorabe in ubijanja živali.

Več informacij: http://www.drhadwentrust.org

Ne glede na zgoraj povedano pa je dobro vprašanje tudi – ali nam testiranje na živalih sploh pomaga? Ljudje smo od živali zelo različni, zato reakcije na živalih niso nujno enake reakcijam na ljudeh.

Več informacij: http://www.huffingtonpost.com/aysha-akhtar/why-animal-experimentatio_b_3997568.html 

  1. Bi vzel zdravilo, testirano na živalih, če bi ti rešilo življenje?

Tega sicer človek ne ve, dokler ni v dani situaciji, pa vendar je zelo verjetno, da bi.

Če postaviš človeka v situacijo, ko mu preti smrt, bo svoje odločitve sprejemal v luči preživetja in izčrpal vse možnosti. Z metaforično pištolo na čelu smo sposobni marsikaterega dejanja, ki ga sicer ne bi nikoli naredili. To pa ne pomeni, da so ta ravnanja etična tudi v vseh drugih življenjskih situacijah.

Na drugi strani pa je zavračanje že obstoječih zdravil, ki so bila pridobljena kot rezultat testiranja na živalih, vprašljivega praktičnega pomena. Razen simbolike ali principa zavrnitev zdravila namreč ne bo imela nikakršnega efekta na nadaljnje zlorabe živali.

Če pa pogledamo z vidika testiranja na živalih, ki je še v teku, pa si lahko zastaviš sledeče vprašanje: »Če bi trpel za boleznijo, ki še ne pozna zdravila, bi ponudil svojega ljubljenčka v raziskovalne namene?« Ali pa bi morda menil, da ljubljenček ni dolžan trpeti in umreti za hipotetično možnost, da se najde zdravilo?

Na srečo nam o takih situacijah ni treba razmišljati, saj poznamo alternative testiranju na živalih.

Več informacij: http://www.drhadwentrust.org

  1. S čim pa hraniš ljubljenčke?

Hrana za ljubljenčke nima nikakršne zveze s hrano za ljudi.

Tudi če ocenjuješ, da ljubljenčki potrebujejo meso za svojo prehrano, to ne pomeni, da ga moraš kupovati tudi zase.

Sicer pa lahko na to problematiko gledamo z dveh zornih kotov. Če meniš, da ljubljenček ne potrebuje mesa za preživetje in da obstajajo zdrave alternative, potem je smiselno poseči po teh alternativah. Če pa meniš, da je meso za ljubljenčka 100% nujno, potem je to nekaj, kar moraš storiti. Če tega ne želiš, ne moreš imeti tega ljubljenčka.

V osnovi pa so udomačene živali to postale zaradi naše volje. Ko pridejo na svet, tako postanejo breme za mesno industrijo. Ključni problem torej ni prehrana ljubljenčkov, ampak njihova vzreja, ki se mora nehati. Iz tega razloga vegani tudi ne podpiramo nakupa živali pri rejcih, ampak kvečjemu posvojitev iz zavetišča. Na tak način se ne prispeva k rasti populacije ljubljenčkov, ki potrebujejo dom.

  1. Kaj pa evtanazija ljubljenčkov?

Če žival trpi do te mere, da je njena kvaliteta življenja ničelna, veterinarji pa ne morejo storiti ničesar, je jasno, da je humano žival uspavati.

To pa je povsem drugačna situacija od mesne industrije, kjer se pobija zdrave živali po nekaj mesecih življenja samo zato, ker so tebi dobrega okusa. To početje, v nasprotju z uspavanjem bolne živali, v ničemer ne upošteva dobrobiti živali.

Pa za primer postavi še sebe v takšno situacijo – zamisli si, da si zelo bolan, trpiš strašne bolečine in veš, da boš gotovo umrl. Bi jemal smrt kot rešitev? Morda. Kaj pa, če si zdrav in mlad, nekdo pa komaj čaka, da iz tvojega trupla pripravi zrezek? Se ti zdi situacija enaka? Najbrž ne.

Ja, ampak nekatere živali so namenjene temu, da jih ubijemo (glej vprašanje št. 41)

  1. Kaj pa izkoriščanje otroške sile in suženjsko delo?

Podpiranje živalske industrije ne pomaga delavcem v suženjskih pogojih ali otroškim delavcem.

Gre za nepovezani problematiki, pri čemer financiranje ene ne pomeni, da je treba financirati tudi drugo. Če pa si proti izkoriščanju delovne sile, predlagam, da se financiranju takšnih praks izogneš.

Veliko ljudi ima odnos: »Na svetu se dogaja ogromno slabih stvari, zato nima smisla ukreniti česar koli.« Takšno razmišljanje ne pomaga nikomur. Če ti določena problematika kaj pomeni, prevzemi odgovornost za svoja dejanja in najdi alternative, kjer se sporne prakse ne podpirajo. Kupuj izdelke iz držav, kjer je poskrbljeno za pravice delavcev, pozanimaj se o organizacijah, ki se borijo proti suženjskemu in otroškemu delu, ter ponudi pomoč.

  1. Kaj pa vojne in lačni otroci?

Vojne in lakota so strašne – ampak niso pa razlog za izogibanje financiranja zlorabe živali, zato med temi zadevami ni nobene povezave.

Pravzaprav je za hranjenje živali potrebnih več rastlin kot za rastlinsko prehrano. Te presežne rastline, potrebne za živinorejo, pa bi lahko nahranile lačne otroke, za katere te tako skrbi

Vir: http://www.godfist.com/vegansidekick/guide.php

Prevedla: Ana Hederih

Lektorirala: Jerneja Faletic